Ko pri kognitivnih testiranjih zastavimo vprašanje: »Ali imate v družini koga z demenco, mamo, očeta?«, pogosto dobimo odgovor: »Ne, ne… samo starostno. Pri 88 letih so se začele težave, potem pa je bilo tri leta kar hudo.« Takšni odgovori pogosto razkrijejo, da mnogi še vedno verjamejo, da je povsem običajno, da starejši sorodniki začnejo kazati znake kognitivnega upada ali demence zgolj zaradi starosti. To prepričanje je globoko zakoreninjeno, a napačno.

V nedavnem poročilu, ki ga vsako leto pripravlja organizacija Alzheimer's Disease International (ADI), opozarjajo, da kar okoli 70 % ljudi po vsem svetu še vedno verjame, da je demenca običajen del staranja. Še bolj zaskrbljujoče je, da enako misli tudi približno 60 % zdravstvenih delavcev. Kot navajajo, takšno razmišljanje lahko oteži prepoznavanje težav povezanih z demenco, odvrača ljudi od iskanja diagnoze in na koncu onemogoča prejem ustrezne podpore in zdravljenja, ki bi sicer lahko izboljšala kakovost življenja.

Razmišljanje, da je demenca del običajnega staranja izhaja iz časov, ko smo o možganih in demenci vedeli manj. Danes pa vemo, da demenca ni neizogibna posledica staranja. Res je, da so leta pomemben dejavnik tveganja – tveganje za demenco začne naraščati po 60. letu, pri 90. letu pa je verjetnost za demenco že več kot 30 ali 40 odstotna. Kljub temu pa starost sama po sebi ne pomeni, da bomo neizogibno razvili demenco.

Temu v prid govorijo tudi zgodbe t.i. "najstarejših starejših," kot jih poimenujejo raziskovalci. Gre za posameznike, ki so dopolnili 90 ali celo 100 let in kljub visoki starosti ohranjajo kognitivne sposobnosti na visoki ravni. Zaradi njihove izjemne odpornosti na kognitivni upad so pritegnili veliko pozornosti znanstvenikov. Obstaja že več dolgoročnih študij, ki te starostnike spremljajo skozi leta ali celo desetletja. Tisti, ki se odločijo darovati svoje možgane za znanstvene namene, omogočajo preučevanje njihovih možganov tudi po smrti, kar daje raziskovalcem dragocene vpoglede.

Iz teh raziskav postaja jasno, da lahko posamezniki, ki za časa življenja ne kažejo znakov demence, v možganih po smrti izražajo znake bolezenskih sprememb, značilnih za Alzheimerjevo bolezen ali druge oblike demence. Kljub prisotnosti teh patoloških sprememb, ki bi v teoriji morale prispevati k napredovani demenci, pa se pri takšnih posameznikih nikoli ne razvije demenca. Strokovnjaki menijo, da ti posamezniki razpolagajo z mehanizmi odpornosti, ki jih varujejo pred kognitivnim upadom – pri tem ima odločilno vlogo tudi kognitivna rezerva. Kognitivna rezerva, o kateri smo sicer že pisali v preteklosti, omogoča, da možgani bolje prenesejo poškodbe, povezane z demenco, ne da bi se to pokazalo v obliki kognitivnega upada.

Demenca ni neizogibna in ni del običajnega staranja. Kljub temu, da staranje povečuje tveganje za demenco, prisotnost bolezenskih procesov v možganih ne pomeni nujno razvoja demence. Nekateri starostniki kljub resnim poškodbam možganov nikoli ne razvijejo kognitivnega upada. Pomembno je prepoznati in nasloviti znake demence. Tudi pri najstarejših starejših ljudeh.

O raziskavi, ki spremlja kognitivno zdravje starostnikov, si lahko ogledate video na kanalu YouTube: https://www.youtube.com/watch?v=5ACBDPI32Dg