“Veste, ko sem bila stara 30 let, sem si v službi zapomnila 100 telefonskih številk na pamet. Se mi je zdelo, da mi bo telefonska prišla še prav, pa sem si jo zapomnila,” pove gospa na kognitivnem testiranju za zgodnje odkrivanje demence, ki ga izvajamo v podjetju BrainTrip. Zdaj pa gospa toži, da včasih potrebuje nekaj minut ali celo nekaj ur, da se spomni besede “pelargonija”. Imena rože, ki jo spremlja že celo življenje.

Tako se dnevno srečujemo z zaskrbljenimi posamezniki, ki tožijo o težavah s svojim spominom. Ali gre za prve znake demence - te hude bolezni možganov, ki nas oropa naših spominov, sposobnosti komuniciranja, orientacije in drugih miselnih sposobnosti - ali gre za težave, ki običajno nastopijo s starostjo? Tako kot drugi organi v telesu se namreč tudi naši možgani z leti spreminjajo, procesiranje informacij in tvorjenje misli pa zato lahko postane počasnejše. Zgodi se, da se odpravimo v klet po moko, tam pa se sprašujemo ali smo prišli po olje ali sladkor. Zelo verjetno je, da lahko gre zgolj za običajno pozabljivost, še posebej, če imamo v kuhinji razigrano družbo vnukov, ki komaj čaka na svoje najljubše palačinke. Odraz težav, hujših od običajne pozabljivosti, pa so lahko nekateri drugi dogodki. Na primer, če se nam pripetijo neobičajni ali nepričakovani trenutki. Na primer, če stanovanjske ključe po peki palačink “pospravimo” v hladilnik, kamor resnično ne sodijo.

(Pre)pozno ukrepanje

Čeprav znanost priča, da se bolezenski procesi povezani z demenco v možganih začnejo dogajati že 10 do 20 let preden se pokažejo prvi simptomi, praksa kaže, da demenco diagnosticiramo šele ob začetku kognitivne prizadetosti, ko je kvaliteta življenja bolnika že nekoliko ali huje okrnjena, intervencije pa ne več tako učinkovite. Zakaj? Ločevanje med bolezenskimi znaki in običajnim staranjem je težavno, kot posamezniki pa sami pri sebi težko prepoznamo razlike med enim in drugim. Točno določene smernice je težko opredeliti, ker smo si ljudje med seboj različni. Čeprav imata na primer dva posameznika enako poškodovane možgane - demenca je namreč posledica različnih bolezenskih procesov, ki vodi v odmiranje živčnih celic, ima lahko nekdo boljše kognitivne strategije in stopnjo možganske kondicije kot drugi.

Ko se problema začnemo resnično zavedati je lahko za učinkovito spoprijemanje žal že prepozno. Ker je demenca napredujoča bolezen, nam je priložnost za izobraževanje, planiranje in urejanje formalnih zadev zaradi bolezni lahko odvzeta, veliko breme brez enostavnih odgovorov pa pade na naše svojce in skrbnike.

S spremljanjem možganskega ritma z elektroencefalografijo (EEG) do zgodnjega prepoznavanja sprememb

Kot uvodoma omenjeno, smo ravno pred nekaj dnevi obeležili 100-letnico uporabe elektroencefalografije (EEG) pri človeku. 6. julija 1924 je nemški zdravnik Hans Berger prvič spremljal možgansko aktivnost 17-letnega pacienta s pomočjo EEG. Čeprav je Bergerjevo delovanje na področju spremljanja in merjenja možganske aktivnosti z EEG vodilo njegovo zanimanje za telepatijo in je v svoji misiji, da bi možganska valovanja iz EEG signala uporabil za branje misli, spodletel, so bili njegovi pionirski izsledki ključni za novonastalo področje. Ne le, da preučevanje EEG signala omogoča vpogled v fiziološko osnovo tako pri senzoričnih, motoričnih, kognitivnih in čustvenih procesih kot tudi pri delovanju možganov med počitkom in spanjem, pač pa je EEG tudi nepogrešljivo orodje pri diagnosticiranju in zdravljenju raznih nevroloških motenj, kot so epilepsija in motnje spanca. Z napredkom tehnologije pa se razkriva še ogromen potencial uporabe EEG za druge nevrološke in možganske motnje in bolezni, kot je demenca.

EEG v kombinaciji s sodobno tehnologijo omogoča možganski test za ugotavljanje posebnosti v možganskem ritmu, rezultat takšnega testa pa omogoča boljšo opredelitev, ali so težave s spominom prisotne zaradi začetne stopnje bolezni ali gre za običajno pozabljanje, ki ga prinesejo leta in staranje.

Zdravila za demenco (še) ne poznamo. Je zgodnje odkrivanje res smiselno?

Demenca je bolezen, ki se je ljudje po nekaterih raziskavah v starosti najbolj bojimo. Bremena za posameznika, ki prejme diagnozo demence, s čimer mu je postopoma vzeta tako preteklost kot tudi vsi načrti in želje za prihodnost, ne gre zanemariti. Diagnozo demence pogosto spremlja strah, jeza, nemoč, občutek stigme, lahko pa tudi hujša depresija.

Po drugi strani pa ne gre zanemariti prednosti, ki jih zgodnje odkrivanje lahko prinese. Zgodnje odkrivanje demence v predsimptomatskih fazah lahko spodbudi preventivne aktivnosti za zakasnitev napredovanja bolezni. Raziskave kažejo da bi do 40 % primerov demenc lahko preprečili, primeren življenjski slog pa tudi ob že razviti bolezni lahko prispeva h grajenju kognitivne in možganske rezerve ter na tak način viša funkcionalnost bolnikov.

Pomembno je, da se kot družba in sleherni posameznik zavedamo možnosti za zgodnje diagnosticiranje in imamo avtonomijo pri odločanju. Izobraževanje o možnosti zgodnjega odkrivanje demence je pomembno, saj lahko pravočasna diagnoza in ustrezno zdravljenje znatno izboljšata kakovost življenja bolnikov in njihovih svojcev.

Življenje v 21. stoletju prinaša daljšo pričakovano življenjsko dobo, s čimer pa tudi večjo možnost, da bomo za čas svojega življenja demenco spoznali pobližje - na lastni koži ali pa pri svojem bližnjem. Hkrati pa nam tehnološki napredek v 21. stoletju prinaša tudi možnost, da izkoristimo potencial metode EEG, jo preoblečemo v moderno preobleko in jo uporabimo za dragocene informacije o stanju in zdravju naših možganov. V znanju je moč, pravimo.